JULIJSKO RAZODETJE

Globoko sva zakorakala v tretji mesec najine kanadske avanture. Sedaj lahko mirno receva, da nisva vec turista (zemljevidi mesta so pristali v kosu za smeti), ampak ze kar ene sorte “Vankuvercana”. Od zadnje objave se je okoli naju ogromno dogajalo, dogodki so se kar vrstili. Ker so se punce izselile, sva se ze v zacetku julija preselila v sosednjo sobo, ki je veliko prostornejsa, svetlejsa ter center dogajanja v hisi.

Trenutno smo v hisi trije Slovenci ter dva Indijca. Po spletu taksnih in drugacnih nakljucij ter facebook kontaktov se je v naso hiso priselil se en Slovenec – Tine iz Spodnje Idrije. Vec kot odlicna pridobitev ter popestritev poletnih dni v Kitsilanu (nasa soseska). Tukaj pa bo ostal le do 15. septembra. Tine je popotnik v pravem pomenu besede, saj je pol poti od Toronta do Vancouvra prestopal. Poleg tega je odlicen fotograf, od katerega je Davor pobral kar nekaj koristnih nasvetov. V tem kratkem obdobju smo postali pravi prijatelji, vecino prostega casa prezivimo skupaj (kuhamo, zuramo, raziskujemo mesto...). Spodaj prilagava povezavo do njegovega bloga, ki je vsekakor vreden branja ter ogleda njegovih fotografij. http://tinemazgon.blogspot.ca

Tako smo si nek torek omislili "slovensko" nedeljsko kosilo, v sliki in besedi.

Zrezki, pire krompir, bucke... (foto: Tine Mazgon)

Zahod na Wreck Beach-u (foto: Tine Mazgon)

Se ena od pomembnejsih novosti je ta, da sedaj oba sluziva kanadske dolarje. Davor se je 22. julija na poti v Downtown ustavil na plazi Kitsilano Beach ter prvic sreco poizkusil v gostinstvu. Vstopil je v The Boathouse Restaurant. Restavracija na visokem nivoju slovi po odlicni ponudbi morske hrane. Med intervjujem mu je chef ponudil sluzbo v kuhinji s polnim delovnim casom (Full Time Job), takoj ko mu je Davor omenil, da ima desetletne izkusnje v gostinstvu (Osmica Jerman, SaredJ). Naslednji dan je ze zacel s polnim urnikom in sicer kot Dishwasher – s pomivanjem posode ter pripravo hrane. Hitro so opazili, da je delaven ter natancen, zato se ze dogovarja za napredovanje. V kolikor se odloci peljati na vecerjo prijatelje ali katero od micnih Kanadcank, mu nudijo 50% popust na vse jedi. V sluzbo se zapelje kar s kolesom, saj je restavracija od doma oddaljena le 5 minut.

Davor pred "svojo" restavracijo (foto: Tine Mazgon)

Matej sedaj v Zari dela dober mesec in pol. V tem casu je vec kot odlicno izpili svoje anglesko izrazoslovje pri svetovanju strankam z oblacili, poleg tega pa so ga uvedli se za blagajnika na moskem oddelku. S preteklimi izkusnjami in trdim delom si je ze zdavnaj pridobil zaupanje svojega vodje in ostalih sodelavcev, kar se tudi odraza pri povecanju stevila delovnih ur na teden. Vsak teden oddela nekje med 25-30h, kar je najvec med tistimi, ki imajo Part Time Job zaposlitev. Sicer mu se vedno tece trimesecno preizkusno obdobje (90-Day Probation Period) s koncem katerega zaposleni dobi svojo delovno uniformo ter Employee Card za popust pri nakupovanju v vseh Inditex trgovinah. Ker pa je Matej iznajdljiv, so mu  iz Slovenije ze poslali Zarino ''slovensko'' uniformo (postnina je bila smesno poceni – 13€). Tako se mu ni vec potrebno izposojati crnih kosov Davorjevih oblacil.

Matej pred Zaro (moski oddelek)

Naslov bloga (Where Work Is A Holiday) govori v polnem pomenu besede, saj v tem letu najin cilj vsekakor ni le sluzba, ampak tudi do zadnje sekunde izkoriscen cas v tej edinstveni zivljenjski izkusnji.

Nek poletni vecer se je slovenska ekpedicija, okrepljena s kitaro ter pivami, odpravila na plazo. Na poti domov smo se 100 metrov pred hiso srecali z razigranima hipijevskima mladoporocencema ter nekaj podobnimi svati. Pive so naredile svoje in ze smo bili njihov ansambel – terasa bend. Prilozeni posnetek prikazuje prvi ples mladoporocencev ter razigranost prisotnih. 

13.7. se je v nasi soseski na ulici 4th Avenue tekom dneva zgodil vsakoletni festival pod imenom Khatsahlano Music+Art Festival. Privabil je vec kot 100 tisoc ljudi, kar naju je prijetno presenetilo. Nasploh so vse prireditve v Vancouvru zelo dobro obiskane. Ulica, dolga priblizno 1,5 km, se je spremenila v koncertno prizorisce z dvanajstimi odri ter mnogimi stojnicami z raznoliko ponudbo vsemogocih stvari.

Wreck Beach se vedno velja za top plazo najinega poletja v Vancouvru. Tudi tam se odvijajo svojevrstni dogodki. Neko soboto v juliju je bilo organizirano skupinsko slikanje (Skinnydip Day) vseh privrzencev te plaze. Matej je tisti vikend zal delal, Davor pa je zbral dovolj poguma in je z mislijo, da ga nihce ne pozna poziral v adamovem kostumu s priblizno 450 ljudmi v enaki opravi.

Od vsega navdusenja in tamkajsnje vec kot pozitivne atmosfere se je naslednji dan udelezil se nagega maratona (17th annual Bare Buns Run). Ciljno crto 5-kilometerske trase je preckal kot 23. od 150 udelezenih. Prejel je certifikat o udelezbi ter diplomo za najbolj oddaljenega tekaca popotnika. Zvecer je svojo opeceno rit ze zasledil na porocilih, kar si lahko ogledate na spodnjem posnetku.

Davor vodilni v skupini :)

Na Davorjev prvi delovni dan se je Matej s Carlo ter se enim Svicarjem odpravil v zabaviscni park PlayLand. Razlog obiska je bila ugodna vstopnina, kajti tisti dan je znasala le $10, drugace je $32. Zabaviscni park velja za najstarejsega v Kanadi (1958), ima 28 najrazlicnejsih vrtoglavih in manj vrtoglavih naprav, ampak je vseeno manjsi kot vsem bolj znani Gardaland. V njem so posneli nekaj hollywoodskih filmov, tudi zacetno sceno v filmu Final Destination 3. V stirih urah smo tako preizkusili le najstrasnejse naprave kot so 60 metrski prosti pad, razlicne vlake smrti, top spin ter mnoge druge. Z najvisjih je bilo mogoce obcudovati stolpnice v Downtownu in zasnezene vrhove gora v sosednji državi ZDA. 

V tukajsnji agenciji SWAP Working Holidays, kjer so nam pomagali pri iskanju sluzbe, pa tudi nasploh pri lazjem spoznavanju z mestom, smo z eno tamkajsnjih usluzbenk Carlo postali kar dobri prijatelji. V tem casu nam je vecino informacij o Vancouvru, znamenitostih, dogodkih, ugodnih trgovinah ter lokalov zaupala prav ona. Ker si Carla lasti nekaksno magicno kartico, s katero lahko dostopa do vseh turisticnih znamenitosti v sirsem predelu Vancouvra, sta se z Davorjem  30.7. dogovorila za ogled naravnega parka ter visecega mosta Capilano Suspension Bridge, ki velja za eno vecjih naravnih znamenosti v Vancouvru. Vstopnina znasa $34, tako da je Davor ponovno prisparal za druge reci. 140 metrov dolg most je bil zgrajen leta 1889, vodi pa v park, v katerem so po drevesih speljane manjse poti za bolj doziveto izkusnjo v naravi.

Isti dan je pot nadaljeval v Stanley Park, natancneje na plazo Third Beach. Iz daljave je bilo mogoce slisati nerazlocen glasen direndaj, ki je blizajoc se plazi postajal jasnejsi. Ob prihodu je bilo videti skupino priblizno 40 bobnarjev, ki so so se povezovali v improviziranih ritmih (Jam session). Postavljeni so bili v velikem krogu, od tukaj ime Drum Circle. Med njimi je gruca ljudi poplesavala na njihovo bobnanje, vsak v svojem slogu. Pika na i je bil soncni zahod, ko so se vsi obrnili proti Soncu, ter ga pozdravljali. V zraku je bilo med ritmom in plesom obcutiti neverjetno dozo energije, vsekakor vredno dozivetja. Edinstveni dogodek se zgodi vsak poletni torek pred soncnim zahodom. Kasneje sta ga obiskala tudi Matej ter Tine.