SPREHOD PO STANOVANJU

V zadnjih dneh sva dobila veliko vprasanj glede najinega stanovanja. Sedaj, ko sva v njem ze dodobra ambientirana in poznava vse koticke, lahko o njem tudi kaj vec poveva. Hisa je kar velika, nima le bivanjske vloge saj se v pritlicnem delu nahaja vrtec, ki ga vodi lastnikova zena, kot ze omenjeno, bollywoodska lepotica. Nadstropji nad pritlicjem zasedamo mi. V stanovanju se nahaja 5 spalnic, kuhinja, jedilnica, dnevna soba, 2 kopalnici ter WC. Prostore si deliva se s stirimi cimri z vseh koncev sveta. Vseeno pa bo stanovanje najlazje razumeti skozi fotografije.

»Grascina« se nahaja na preseciscu ulic Bayswater Street ter West 5th Avenue. Iz fotografije je razviden vhod v vrtec ter ograja za katero se skriva otrosko mini igrisce.

Do nasega vhoda se vstopa iz parkirisca za hiso, po umetniski stvaritvi lesenih stopnic.

Zjutraj se ob izstopu iz nasega vhoda prikaze tak pogled na sosednje hise v Kitsilanu.

Ze smo v najini spalnici, pisarni in garderobi, ki meri okrog 20 kvadratov. Pregrinjalo za posteljo sva si privoscila naknadno - Tommy Hilfiger - skontiran na $50 :) Ostalo pohistvo pa je ze bilo v sobi.

V nadstropje nad nama vodijo stopnice do kuhinje, jedilnice ter dnevne sobe.

Tukaj se rojevajo najboljse gurmanske jedi (ne mislit da jemo samo pasto!).

Poleg kuhinje se nahaja dnevna soba z ogromno televizijo, ki nam nudi vse kanadske ter ameriske programe. Trenutno je najbolj aktualen finale hokejske lige NHL.

In se pogled iz dnevne sobe na West 5th Avenue. Spodaj je viden tudi del otroskega igrisca.

V spodnjem nadstropju se nahaja tudi velika kopalnica s se ne preizkusenim kanadskim jacuzzijem, tus kabino, dvema umivalnikoma, skoljko ter pralnim strojem.

Za to »razkosje« placujeva $600 dolarjev (~450 €) na mesec na osebo. Za to lokacijo je ta cena nizja od povprecja.

V kolikor si zelite »v zivo« sprehoditi po soseski, prilagava se povezavo do najinega naslova.

2926 West 5th Avenue, Vancouver, British Columbia

PRVO KOPANJE - WRECK BEACH

Odkar smo pričeli z najino enoletno preizkušnjo v Vancouvru, nama je vreme sluzilo kot naroceno. Resda so temperature v primerjavi s Slovenijo pomladne, a je sonce venomer prijetno. Le nekajkrat se je mimoidoci dez trudil spremeniti dobro razpolozenje.

Sobotno jutro nam je postreglo s soncem. Na dolgem spisku najinih opravil se je tokrat znasel napis »Free time«. Odlocila sva se, da se podava v prvi preizkus tukajsnjega morja. V vodniku sva hitro preverila plaze, ki jih je vredno obiskati ter temperaturo morja. Slednja je za trenutek nekoliko spremenila najino jutranjo zagnanost. Temperatura trenutno znasa celih 12 stopinj. Dorecenih planov si nisva pustila porusiti. Svojo idejo sva predstavila se cimru Vineetu, ki je bil takoj v ekipi z nama. Odlocena sva bila obiskati Kitsilano Beach. Izmed vseh opisov plaz, ki sva jih prebrala, je bila slednja turisticno najlepse opevana. Vineet je predlagal alternativo – Wreck Beach. Seveda sva ga poslusala, najbrz je dobro vedel katera plaza je nam najprimernejsa. Se vedno nama za sprejeto odlocitev ni niti najmanj zal. Odpravili smo se v trgovino po pijaco primerno za na plazo, zatem nadaljevali na doreceno lokacijo. Z nami je romala tudi nova kitara, ki jo je Davor spoznal v trgovini z glasbili le dan prej in se vanjo zaljubil na prvi »brenk«. 

Tako smo bili vnovic popolno opremljeni. Plaza, na katero smo bili namenjeni se nahaja ob univerzitetnem kampusu (UBC – University of British Columbia). Vineet je bil na poti do tja skrivnosten in o lokaciji molcal. Nasli smo parkirisce in se pes spustili po gozdnatem pobocju, po katerem vodi 473 stopnic, ki jih je Davor prestel po poti nazaj. 

Med potjo do plaze smo si pot prekrizali z nekaj policisti, ki so v rokah nosili vec vrst alkohola, ki so ga pred tem zasegli zejnim kopalcem. No, po dolgem spustu po gozdu se nam je razkrila krasna pescena plaza, ob robu so stale prodajalne starih oblacil ter priloznostna kuhinja s perujsko hrano. 

Ze po nekaj korakih po plazi se nam je v nos vsidral mocan vonj po travi, ki ga je bilo nato mozno vohati neprenehoma. Obiskovalci plaze so bili povecini brez oblacil, vseh starosti in kultur. Iz vecih koncev je odmevala kitara, bobni ter razne piscalke. Slisati je bilo Doorse, Beatle, Pink Floyde, Animalse in podobno. Davor je kot obozevalec tovrstne glasbe seveda dan prezivel z nasmeskom na obrazu. Niti Matej ni zaostajal, saj je bilo razlogov za veselje dovolj. V nekem trenutku smo se zavedli da se nahajamo med ogromno skupino hipijev, ki se ne menijo za nikogar. Sproscenost, ki je vladala v zraku je nemogoce opisati. Obcutek sva imela, da sva se vrnila v sestdeseta leta. Ljudje so se prepuscali melodijam in se povezovali z naravo na vsemogoce nacine. V zivo je bilo mozno asistirati vecnemu motu: Peace and Love. 

Po plazi so se sprehajali tudi prodajalci ter prodajalke piv, koktejlov ter raznih opojnih ter manj opojnih prigrizkov. Zazvizgati je bilo potrebno, nakar je do nas prislo mlado nasmejano dekle, obleceno le v nahrbtnik poln pijace. Pogovor iz oci v oci je bila za nas tezka preizkusnja.

Fotografiranje je na plazi seveda nezazeljeno, zato se je za edinstveno dozivetje potrebno prepricati na lastne oci. Med hitro minevajocimi urami na najbolj nenavadni plazi kar sva jih dozivela, sva uspesno opravila zacrtano misijo. V morju sva prezivela celih 5 minut, nato pa odsla nazaj na pozicijo, kjer se ti v vseh smereh prikazujejo prizori, ki spominjajo na dogajanje na Woodstoku. Enotna sva si bila, da ce bi Vancouver obiskala kot turista, tega najbrz ne bi dozivela. Segli smo si v roko, ter si prihajajoco soboto rezervirali za ponoven obisk. Najbrz niti ta ne bo zadnji. Morda se bomo tokrat tudi mi zlili v ples v adamovem kostumu. :)

AMBIENTIRANJE IN NEDELJSKI BARBEQUE

Kmalu po petkovi namestitvi sva v stanovanju spoznala prvega cimra (Vineet iz Indije), ki naju je ze po parih besedah povabil na nedeljski BBQ, po nase rostiljada. Seveda sva se vabila razveselila in v istem dahu potrdila prisotnost. Razpakirana ter namescena sva odhitela v Downtown (center) na raziskovanje vecernega mestnega utripa. No ja, tukaj vecer traja malo dlje kot v Sloveniji, svetloba se je kazala vse tja do 22ih. Na hitro sva prehodila dolgo promenado ob plazi (Sunset Beach ter English Bay), ki se je kar trla sprehajalcev ter ulicnih umetnikov. Se vedno pod nekoliksnim vplivom casovnega zamika sva se odpravila domov.

Po vsem potovanju in selitvah je bila za nami prva noc, ko sva se lahko konkretno naspala. V casu kosila sva se vrnila v Downtown na nadaljno raziskovanje ulic, neskoncnih trgovin za potencialno sluzbo ter nekaj glavnih znamenitosti. Dan je kar odhitel, zvecer sva odsla do bliznje plaze, do katere je mimo petih ulic 10 minut hoje. Zaradi tukajsnje prepovedi pitja na javnih povrsinah sva si ze tekom dneva priskrbela plastenki cokoladnega mleka. Vanj sva v strahu pred zakonom pretocila pivo ter na plazi igrala prizore srkanja cokoladnega mleka.

Nastopila je tezko pricakovana nedelja – dan za BBQ. Kljub sumljivi vremenski napovedi, je sonce ze navsezgodaj vztrajno trkalo na okno. Na vrata je v istem trenutku potrkal cimer, ki naju je obvestil o uri odhoda – 11:30. Ko sva ga zagledala, sva s presenecenima obrazoma zakricala: »Ohh, look at him!« ter »You're the man!«. Oblecen je bil v aktualni dres slovenske nogometne reprezentance. Zaupal nama je vzrok nakupa: »I like the color.« Sama pa sva bila prepricana, da sva vzrok midva:) V jutranjem smehu ter dobri volji smo se skupaj odpravili najprej v trgovino po meso ter ostale rekvizite in odsli na plazo (Spanish Banks), nedalec stran od nasega hostla prvih dveh noci. Ze ob prihodu je bila pescena plaza z zelenico in pogledom na Downtown v vecji meri zapolnjena z nam podobnimi »rostiljarji«. 

Plaza je opremljena z velikim stevilom miz ter posebej urejenim odlagaliscem odsluzenega oglja. Stevilna mladina se ob soncnih dnevih zbira v grucah, kjer si cas pestrijo na najrazlicnejse nacine. Tako smo si ga tudi mi. Nekateri so posedali na razgrnjenih brisacah, drugi si podajali frizbi ali zogo za ameriski nogomet, na razpolago je bila tudi odbojka na mivki. Vsak od udelezencev je moral poskrbeti za svojo pijaco ter jedaco. Midva sva za $20 kupila svinjske zrezke (ombolo), BBQ omako ter struco kruha. Tekom popoldneva sva med peko, igrami in soncenjem spoznala okoli 20 novih ljudi iz vseh koncev sveta. Vancouver je vsekakor mesto vseh kultur. 

Vecerna osma ura nas je v hipu dohitela, zato smo se odpravili proti domu, kjer smo nadaljevali in zakljucili z after BBQ partyjem s cimri. Nekaj pred polnocjo sva se odpravila spat in tako zakljucila enega bolj pestrih in drugacnih tednov v tem letu. Najbrz ni bil zadnji.

OD LETALISCA DO VSELITVE

Zacela se je najina enoletna avantura. Kolikor nama bo cas dopuscal, bova skusala najino kanadsko zivljenje predstaviti v tem blogu. Za uvod nekaj besed od letalisca do vselitve v stanovanje.

Let iz Trsta za Munchen je zamujal 15 min, tako da smo vzleteli ob 13:20. Let ni bil nic posebnega, posebne so bile le mini klobasice ob skromnem obroku. V Munchenu sva pristala ob 14:30, ob 14:50 pa je bilo na vrsti ze vkrcanje na naslednji let. Vzleteli smo ob 15:42 in Vancouver prispeli ob 1:30 oz. ob 16:30 po Vancouverskem casu. Let je potekal gladko. 

Lufthansino letalo nas je razvajalo na vse mozne nacine…od stevilnih filmov do pestre ponudbe glasbe za vsako uho. Vec kot 2 uri vsega skupaj pa tudi nisva uspela spati. No, po pristanku je sledil pregled potnih listov, kjer so naju postavili se v vrsto za imigracije. Tam sva cakala 1h in 30min, da sva dobila potrjeno enoletno delovno vizo, na kateri med drugim pise: »Not valid for employment in businesses related to the sex trade such as strip clubs, massage, parlours or escort services.« Vse je potekalo brez zapletov. Se domace istrske klobase so prisle skozi neopazno. Ob 19:30 sva zadovoljna kot dojencek ob prvih korakih tudi midva naredila prve korake po kanadski zemlji. 

Kupila sva vozovnici za vlak (Canada Line) in se podala proti centru (Downtown Vancouver). Ze ob prvem stiku s tamkajsnimi neboticniki je do naju pristopil zelo prijazen brezdomec, ki naju je usmeril na avtobus proti najinemu hostlu HI Jericho Beach (bivsa vojasnica). 

Ker se nisva poznala kanadskih kovancev sva mu v roko stisnila kar $4. Na poti pa so se izvajala stevilna dela na cesti, zaradi cesar sva se tudi nekoliko izgubila, saj bi morala prestopati, ampak sva pot nadaljevala kar pes. Natanko ob 22h sva naredila takozvani check-in. Takoj sva pospravila najine kovcke ter se odpravila na bliznjo plazo, da sva se prepricala o opevani nocni silhueti Downtown Vancouvra. Po 25-urni poti sva ob polnoci koncno objela posteljo v sobi z 18-imi tipi, ki so nam ponujali vse glasbene zvrsti smrcanja. Davor se je kar naspal, medtem ko je Matej pol noci prebedel.

S prvo nocjo sva ugotovila, da se zacne daniti ze malo pred 5h zjutraj. Vstala pa sva vseeno kasneje, okrog 8h. Ta dan je minil v iskanju stanovanja. Medtem ko je Davor kuhal kosilo ob 10h zjutraj (spageti z domacimi kolobasami), se je Matej preko e-maila dogovoril za ogled enega stanovanja v studentskem kampusu UBC (University of British Columbia) za 14:45. 

Ob 11h sva naredila check-out, vseeno pa so bili v hostlu tako prijazni, da so nam dali na stran potovalke, dokler ne najdeva svojega stanovanja. Najprej sva se odpravila v predel Vancouvra, v katerem sva si zelela ziveti ze od samega zacetka – Kitsilano. Poskusala sva sreco in slalomirala po mrezasti razporeditvi ulic, v upanju da najdeva razobesene oglase o oddaji stanovanja. Ker se je blizala ura dogovorjenega ogleda enosobnega stanovanja za $1230, sva odrinila proti studentskemu naselju UBC. Tam naju je pricakala gospa mlajsih let (Zaklina iz Beograda), s katero smo ze po treh besedah ugotovili, da prihajamo iz istega koscka sveta. Nadaljevali smo kar po srbsko, s cimer smo se ji najbrz prikupili. Skupaj smo prisli do zakljucka, da to stanovanje ni za naju in nama je uredila srecanje z gospodom indijskega porekla (Manish iz Delhija), ki je imel v lasti kar nekaj stanovanj za oddajo. Ob 15:45 naju je pobral z Lexusovim terencem, v katerem sva spoznala tudi njegove otroke, ki ju je pravkar peljal iz sole. Ze po dveh kilometrih nama je ustavil pred neomenjeno hiso na zelo ugodni lokaciji v Kitsilanu in naju poslal na sprehod po notranjosti. Po ogledu naju je napotil v bliznji Starbucks, kjer sva ga morala pocakati eno uro, saj je skocil po zeno. Cakanje nama ni bilo odvec saj je zena prava bolliwoodska lepotica. Peljal naju je v strogi center Vancouvra, v hotel v njegovi lasti (Riviera Hotel, Robson street). Njegov usluzbenec nama je razkazal sobo, ki bi jo lahko dobila s prvim oktobrom.

Soba v devetem nadstropju naju je vec kot pozitivno presenetila. Nudila je pogled na okoliske neboticnike ter na sam vancouverski zaliv. Cena te namestitve bi bila $1100. Dogovorili smo se, da mu najino odlocitev sporociva naslednje jutro. Po relativno uspesno zakljucenem lovu na stanovanje sva si privoscila prvo pivo ter se podala nazaj proti hostlu. Po poti sva se ustavila v marketu za nakup hrane za vecerjo in zajtrk. Med drugim je nakupovalni listek za vecerjo vkljuceval tudi 6 pack piv. Tik pred prihodom v hostel je Matej Davorju dejal: »Jerman, danes ne bova pijana.« Oba sva plahnila v smeh. Na embalazi pive je pisalo de-alcoholized beer – less than 0,5% alcohol, premamila naju je embalaza z javorjevim listom. 

Skocila sva iz avtobusa ter se vrnila v trgovino, kjer sva brezalkoholne pive vrnila. Odkorakala sva v bliznjo prodajalno alkohola ter kupila »najboljse« amerisko pivo - Budweiser. Po prihodu v hostel, ponovnem check-inu ter zasluzenem tusu sva sla v napad na pivo in ocvrta jajca z okusom limone, vendar naju je spanec dokaj hitro premagal.

Tretji dan sva po zajtrku ze ob 9h poklicala lastnika stanovanja, Manisha, ter se dogovorila za sestanek ob 11h v pisarni njegovega hotela. V upanju da se bova koncno selila v stanovanje sva se zadnjic temeljito spakirala vse stvari. Po check-outu sva se odpravila v Downtown, do katerega naju je pospremil prvi nepricakovani dez, in se sestala z Manishem. Po prebrani pogodbi sva mu izrocila osebni izkaznici, da bi prepisal najine podatke. Ko nama je predal izpolnjeno pogodbo, sva na mestu, kjer bi morala biti napisana najina imena prebrala: Osebna Izkaznica and Davor Jerman. V najinem zadrzevanju smeha smo napako popravili ter mu placala prvo najemnino za mesec junij - $600 na osebo (450€). Nato naju je odpeljal do zeljenega stanovanja v Kitsilanu, kjer nama je predal kljuce. Z zadovoljnim izrazom na obrazu sva odhitela v hostel po prtljago, za nagrado se je prikazalo se sonce. Koncno sva bila vseljena v pravem pomenu besede.