PRVI SEMESTER - SEDI 5!

Zadnji trije meseci so se, tako kot vsi doslej, hitro obrnili, pred nama je ze veseli december. Preckala sva polovico kanadske avanture. Se enkrat toliko in bova spet v objemu kozarcev malvazije in najblizjih. Blog sva imela neprestano v mislih, sedaj je pa res cas, da z besedami opraviciva odsotnost od tipkovnice.

Ena vecjih novosti je selitev v srce mesta – Downtown. Nacrtovala sva jo ze septembra, z vsakodnevnim pregledovanjem internetnih oglasov. Po nekaj ogledih sva zadnji dan v mesecu le uspela dobiti nama ustrezno namestitev. Sedaj ziviva v manjsi vecstanovanjski stavbi, le 100 m od morja ter 15 min hoje do centra dogajanja v Vancouvru. Enosobno stanovanje je polno opremljeno. Pohistvo sva postavila po svojih potrebah, saj tokrat ziviva sama. Cena je lokaciji primerna, $750 po glavi, s tem da sedaj ne potrebujeva mesecne vozovnice. V ceno je vkljucen tudi manjsi fitness, jacuzzi (za nove filme) ter pralnica.

Glavni vhod

Dnevna in Party soba

Kuhinja z jedilnico in pisarno

Spalnica

Kopalnica

Matej obelezuje ze 5 mesecev dela v Zari, Davor pa je iz kuhinje napredoval v pisarno. Na dan selitve v novo stanovanje (1.10.) je opravil intervju pri zavarovalnici CNS (Canadian Northern Shield). Se isti dan so mu sporocili, da je mesto njegovo, kar je bil poleg selitve se dodaten razlog za vecerno nazdravljanje. Razpis za delovno mesto mu je poslala Yasmin iz SWAP-a. Davor in zavarovalnistvo seveda nimata nic skupnega, a ponudba je bila vec kot mikavna. Nudila je veliko izobrazevanja, spodbudno delovno okolje ter se bolj spodbuden zasluzek. Po uspesno napisani prosnji, ki mu je omogocila intervju s tamkajsnjimi managerji, je Davor 3 dni prezivel v medmrezju ter prebrskal vse informacije o podjetju ter zavarovalnistvu v tukajsnjem okolju. Trud je bil vec kot poplacan. Podjetje se nahaja v centru mesta, v stolpnici katere vrh sluzi kot razgledna ploscad za turiste (The Vancouver Lookout). Za ucinkovitejsi zagon v delovni dan vsako jutro vsi skupaj preberejo eno od pozitivnih misli podjetja ter priredijo kako igro z nagradami za zmagovalce. Tudi rojstni dnevi ter interne obletnice ne minejo neopazno, vsakega zjutraj pricaka svojevrstno presenecenje. Zatem pa delo, kjer lenarjenje ni omogoceno. Vsi morajo dosegati 120% produktivnost, zabelezen je vsak klic, e-mail, minute dela in 'nedela'. Morda se slisi suzenjsko, a je vec kot spodbujajoce. Vsi so pozitivno naravnani, pripravljeni pomagati ter uciti novih stvari. Vsekakor ena vecjih delovnih izkusenj doslej.

Stolpnica z razgledno ploscadjo

Soba za odmor (Lunch Room)

Pogled skozi okno Davorjeve pisarne

Toliko glede glavnih sprememb. Nadaljujeva kjer sva koncala, torej v kratkih rokavih. Se v prejsnjem stanovanju sva se poslovila od Tineta, ki se je za 3 tedne vrnil domov, zatem pa odrinil na sever Kanade, v Edmonton. Tam sedaj opravlja delo v svoji stroki, kar je bil tudi njegov razlog, da je zapustil Vancouver.

"Se vidimo kmalu!" (Davor je kisel, ker je pred eno minuto spal)

Sledilo je prvo snidenje z domacimi. 17.9. sva se odpravila v Seattle (ZDA), kjer sva se dobila s prijateljem Borisom, ki se je tam mudil na sluzbeni konferenci. Mesto lezi 230 km juzno od Vancouvra. Voznja z avtobusom traja 4 ure, dvosmerna vozovnica znese $40. V dveh dneh smo se podruzili, si izmenjali slovensko-kanadske novice ter obiskali glavne znamenitosti. Podrobneje pa v enem od naslednjih porocil.

Seattle

Matej, Boris, Davor

Za nam bolj znanim nogometom je sledil ogled tekme ameriskega nogometa lige CFL (Canadian Football League). 4. oktobra smo z agencijo SWAP odrinili na olimpijski stadion BC Place Stadium. Domaca ekipa BC Lions v crnih dresih se je spopadla z ekipo Saskatchewan Roughriders v belih. Slednji so slaba 2 meseca kasneje tudi postali letosnji zmagovalci lige CFL. Sama igra morda ni bila tako atraktivna kot pri juznih sosedih (ZDA), a znajo za »show« poskrbeti tudi Kanadcani. Roughriders so zmagali s koncnim izidom 31-17. Kot zanimiv podatek velja omeniti, da je bila to najbolj obiskana tekma letosnje sezone v Vancouvru – 37.312 gledalcev.

Davor si je kasneje z Borutom in Nino ogledal se tekmo 1. novembra, ko so BC Lions gostili najboljso ekipo zahodne konference, ekipo Calgary Stampeders in jo suvereno premagali z 26-7.

Felions - Levcice...

...in BC Lions - Levi :)

Mi in Levcica

Vzdusje znotraj stadiona:

Vrhunci tekme:

Davor je si ze pred prihodom v Kanado priskrbel kontakt tukaj priseljenih Slovencev. ‘Brez folklore mu ziveti ni’, zato je bil odlocen gojiti ljudsko izrocilo tudi izven domovine. Drustvo Slovenian Society Vancouver se nahaja v mestu Burnaby, okoli 15 km vzhodno od Vancouvra. Slovenci so ga sprejeli z vec kot odprtimi rokami. Kot novopeceni 'strokovni vodja odrasle folklorne skupine' se je ponudil nauciti nekaj ljudskih plesov. Trenutno prikazujejo plese, ki so se jih naucili ze desetletja nazaj, jih scasoma preoblikovali ter se tako od izrocila opazno oddaljili. Vsekakor pa se trudijo ter na svoj nacin drzijo skupaj, ceprav se je domaca beseda v veliki meri zal izgubila. Bolj radovednim bo podrobneje porocilo objavljeno v prihodnje.

Folklorna skupina Vancouver, nastop za martinovo

Ze sredi poletja sva se razveselila novice, da bova dobila obiske iz Slovenije. 17. oktobra je Mateja za mesec dni obiskala punca Romina. Teden za njo sta “krompirjeve pocitnice” pri naju prezivela se dobra prijatelja Borut in Nina. Seveda nista prisla sama. V eni od potovalk sta pritovorila 9 l refoska, steklenico Jack Daniel’s-a, steklenico Bacardi Rum-a, 1.5 l tropinovca, 0.5 l rude, 0.5 l srbske slivovice, 0.5 l zizole, zajetno kolicino suhih mesnih dobrot iz domacije Jerman (rolana panceta, navadna panceta, ombolo, klobase in veliko salamo) ter ostale malenkosti. Veliko stvari se vedno hranimo za ozimnico oz. prihajajoce praznike.

Refosk po 4 mesecih suse

Ze naslednji vecer, po celodnevnem pohajanju po mestu, ju je Davor odpeljal na petkove vaje tukajsnje folklorne skupine. Nina (umetniski vodja Folklorne skupine VAL Piran) je otroke naucila nekaj ljudskih plesov. Seveda so se tega obiska vec kot veselili. Novico o njenem prihodu so pred tem razsirili po celotnem Vancouvru.

Mesec oktober tukaj mine vecinoma v znamenju iskanja najbolj odbitega kostuma za noc carovnic oz. Halloween. Ker sva slisala, da najboljsi kostumi hitro izginejo, sva pohitela. Davor se je odlocil za krokodila, Matej pa je zasel v stripovske vode in si nabavil Flash-a na dopingu. V soboto nas je obdarilo soncno jutro, ki je kar klicalo po sprehodu v kostumih.

Granville Island

Vrhunec oktobra je zadnji dan v mesecu, ko se vsi nasemijo. Otroci ze popoldan odrinejo od hise do hise, v lov na sladkarije. V te otroke smo se prelevili tudi mi. Odsli smo v najino bivso sosesko Kitsilano, ki nas je vec kot pozitivno presenetila. Ljudje so svoje domove prelevili v prave hise strahov, z vsemogocimi svetlobnimi in zvocnimi efekti. V poldrugi uri smo v borbi z otroci nabrali 2 polni vreci sladkarij. Vecer smo zakljucili z zasluzenim pivom.

Tipicno okrasena hisa za Halloween

Foto: Cambie Bar & Grill

Koncni izkupicek

Davor je tisti dan 'moral' oddelati kot krokodil, saj so v pisarni izbirali najboljso masko. Ni zmagal.

Kot bi se zmenili, je Matej ravno v casu obiskov praznoval 27. rojstni dan. To je bil 29.10., lep soncen dan, ki smo ga izkoristili za pohajanje po mestu. Zvecer pa smo ob vec kot odlicni vecerji, ki jo je pripravila Nina ter slastnem tiramisuju, ki ga je posebej za rojstni dan skupaj spravil Davor, nazdravili z domacim Borutovim refoskom. Pretiravati nismo smeli, kajti naju je budilka ze ob zgodnji peti uri prebudila za enodnevni izlet v Seattle.

Ker sva si Seattle ze ogledala, smo imeli okvirni nacrt pripravljen, tako (za enodnevni ogled) nismo izgubljali dragocenega casa. Na voljo smo imeli slabih 12 ur, ki smo jih izkoristili do zadnje minute.

Nekaj znamenitosti v Vancouvru sva namenoma prisparala za ogled skupaj z obiski. Vreme je bilo kot naroceno, zato je bilo na voljo vec kot dovolj casa za sprosceno raziskovanje. Ogledali smo si Vancouver Aquarium, Museum of Vancouver, Gastown, Stanley Park, Chinatown, Granville Island, BC Place Stadium, Vancouver Lookout...).

Jesenski Vancouver

V Kanadi je hokej dalec najbolj popularen ter obiskan sport. Zato sva imela v nacrtu, da si ogledava tudi kaksno hokejsko tekmo, po možnosti ekipo, za katero zelo uspesno igra edini Slovenec v ligi NHL, Anze Kopitar. Tekma med domacimi Vancouver Canucks proti Slovencem najbolj znani ekipi, Los Angeles Kings, se je hitro blizala. Prijateljica Laura iz Slovenije nama je preko sluzbenih vez priskrbela karte s 40% popustom. Tako naju je najcenejsa namesto $118 stala $75. Kljub temu sva sedela v sesti vrsti, seveda od zgoraj navzdol. Na izredno intenzivni ter zivcni tekmi je Kopitar drugic letos postal junak podaljska, s cimer je Los Angelesu prinesel zmago nad Vancouvrom s 3-2. Davor s koncnim izidom ni bil najbolj navdusen, saj je v tem casu vzljubil domace.

Matej in Laura proti Charlotte in Davorju

Vzdusje znotraj dvorane:

Kopitarjev odlocilni gol:

Novembra se tudi tukaj zgodi Movember, gibanje za boj proti moskim boleznim raka, ko si novembra moski tako ali drugace simbolicno pustijo rasti brke. Davor ni zaostajal, tukaj je povzetek.

TOFINO, EKSPLOZIJA NARAVE

Pricetek septembra me je obdaril z najlepso ter najbolj doziveto pustolovscino odkar sem v Kanadi. Na urniku sem opazil 4 proste dni in se v istem trenutku odlocil zbezati iz mesta. Tinetov urnik se je kot nalasc ujemal z mojim in bila sva ze dva. Veliko ljudi mi je priporocalo obisk otoka Vancouver Island ter na njem naselje Tofino, zato sva okvirno destinacijo imela doloceno. Doloceno je bilo tudi bujenje, 8. zjutraj, brez pardona. In res sva ustala ob 8:30. Jutranjo vnemo nama je rahlo zmanjsal na okno trkajoci dez, zato sva si vzela cas in si privoscila se zadnji obilen angleski zajtrk. Ker sem si zelel stirih dni popolnega miru in svobode, v pristnem stiku z naravo, sem se znebil vse tehnologije (brez fotoaparata pa zal ne gre) in podala sva se na pot.

Cakanje avtobusa

Z avtobusom sva odrinila proti pristaniscu Horseshoe Bay, ki je nastanjeno v predelu West Vancouver. Tam naju je cakal trajekt za Vancouver Island. 

Vkrcavanje na trajekt

Vancouver iz trajekta

Romantika na trajektu

V dobri poldrugi uri voznje sva se dokaj mirno pripravljala na prihajajoco avanturo in prispela do mesta Nanaimo, ki naju je presenetljivo pricakal obsijan z soncem. Med iskanjem najugodnejse stop pozicije nama je potarnal zelodec, saj je ura bila popoldanske kazalce. Tako sva si pred neko trgovino v ugodni senci privoscila tortilje, ki jih je Tine pripravil v noci pred odhodom.

Kosilo

Z zadovoljnima zelodcema sva se postavila ob avtocesto ter molila karton v zrak. Na nekoliko nerodni lokaciji, kjer so avti drveli mimo naju, je po dobrih 30 minutah iz nekega kolovoza pomahala gospa, ki naju je odpeljala do avtocestnega vozlisca, kjer se nahaja cesta za Tofino.

Stopanje

Tukaj nam je po 20 minutah ustavila 19-letnica, ki je vozila svojo prikupno babico. Najstnica nama je pred vstopom v avtomobil zaupala, da nima vozniskega dovoljenja a naj se ne bojimo, ker bomo vsi preziveli. Adrenalinska vijugasta voznja je minila v hipu in ze smo bili na cilju – MacMillan Provincial Park (Cathedral Grove). Slisala sva, da ga je vredno obiskati, zato sta naju dekleti tam odlozili.  Ker pa naju je zacel preganjati mrak, sva se odlocila raziskati park naslednji dan in se v danem trenutku raje posvetiti iskanju prenocisca. 

Iskanje prenocisca (foto: Tine Mazgon)

Po dveh kilometrih hoje nam je med iskanjem kampa dogajanje popestril dez. Enoglasno sva se odlocila zaviti v gozd ter postaviti sotor na kar se da udobnem terenu. Zaradi dolgega dne sva ostala brez vode in bila ze nekoliko dehidrirana, a nama je narava priskocila na pomoc. Ob vstopu v gozd sva zaslisala potok, ki nama je narisal nasmeh na obrazu. Natocila sva si vode, kakrsne iz kanadskih pip se nisem okusil. Postavila sva sotor, ob ritmu kapelj, ki so udarjale vanj, sva se zaklepetala v noc. Hrano sva zaradi morebitne radovednosti medvedov umaknila nekoliko stran. Zaradi teme ob prihodu sva se gozdnega raja, ki naju je obdajal, zavedla sele naslednje jutro. Prebudil naju je prijeten zvok bliznjega potoka, ki smo ga kasneje z vsem spostovanjem uporabili tudi kot kopalnico. 

Potok ob sotoru

Malica v gozdu (foto: Tine Mazgon)

O dezju ni bilo vec sledu. Carom, s katerimi se nama je pragozd razkazoval iz vseh strani, se nisva mogla upreti. Tako sva na istem mestu ostala se kake 3 ure ter le obcudovala in fotografirala neskoncne motive. Tine je prav tako navdusen fotograf, zato si nisva delala skrbi, da bi kdo, kot mnogokdaj, moral cakati.

Sledil je ogled prejsnji dan nacrtovanega krajinskega parka, v katerem rekorde podirajo drevesa stara vec kot 800 let. Najvisje ter najstarejse seze 76 m visoko.

Najstarejse drevo

Cameron Lake

Pot smo nadaljevali s stopanjem iz parkirisca, pri vstopu v ravnokar doziveti park. Po desetih minutah je do nas pristopil mladenic, ki nama je v zameno za porazdelitev stroskov goriva ponudil prevoz do Tofina. Privolila sva, do cilja nas je locilo okoli 150 km pretezno vijugaste ceste, zato smo za pogovor imeli ves zlati cas. Jamie je privandral iz mesta Halifax, ki se nahaja v provinci Nova Scotia, na vzhodni obali Kanade. Na Vancouver Islandu se je znasel s podobnim nacrtom kot mi, torej brez nacrta. Na poti do cilja so se nam razkazovali neskoncni naravni parki, jezera ter podobne stvaritve. Ustavili smo se ob neki reki, ki si je svojo strugo oblikovala na svojevrsten nacin.

V Tofino smo prispeli nekoliko pred soncnim zahodom. Ker ga nikakor nismo hoteli zamuditi, smo pohiteli po zasluzeno pivo ter na najblizjo plazo, Tonquin Beach. Nazdravili smo ter uzivali prizor poljuba Sonca s Pacifikom.

V ponovnem mraku je ponovno nastopil cas iskanja zatocisca. Jamie se je strinjal ostati z nama. V temi smo prisli do bliznjega kampa ob plazi Long Beach. Postavili smo sotore in z drvi, ki smo jih kupili na recepciji, zakurili ogenj, ki pa nikakor ni prisel do pravega izraza, saj so bila drva se povsem sveza. Tako smo ob pivu in improvizirani vecerji v izmenah pihali v prijajoci plamen. Zatem smo se v temi sprehodili do velikega polja, kjer smo preskocili neko ograjo in ugotovili, da se nahajamo na pristajalni stezi tamkajsnjega letalisca. Nismo se pustili motiti ter se polegli na travo. Nad nami se je prikazalo meni najbolj zvezdnato nebo doslej, neopisno. Vcasih sem se ljudem iz mesta pohvalil koliko zvezd je mogoce videti v vasi, kjer sem doma. Tokrat me je nebo v Tofinu utisalo.

Zbudili smo se v novo soncno jutro oz. kar soncni dopoldan, pospravili hotelski kompleks, popili kavo v bliznjem bifeju ter polni energije zakorakali v nov dan. 

Pripeljali smo se do turisticno informacijskega centra. Tam smo si med fotografijami na steni izbrali najbolj vabljivo ter usluzbenki enoglasno zabicali, da si zelimo tja. Predstavila nam je Lone Cone, najvisjo tocko na otoku Meares Island, ki nudi pogled na sirso okolico. Odpeljali smo se do obale v centru Tofina, kjer ponujajo taxi colne do okoliskih otokov. 

Cakajoc na prevoz smo pomalicali in se s taksistko odpeljali do zelenega otoka. 

Okoli 800 m visoka vzpetina nas je v dobrih dveh urah hoje in plezanja dodobra namucila. Pot je vodila skozi obilen pragozd z dih jemajocimi drevesi. 

V zacetku blaten teren se je postopoma prelevil v naravni adrenalinski park. V plezanju med podrtimi debli ter strmim pobocjem smo sestradani prispeli do najvisje skale, ki nas je nagradila z velicastnim razgledom. Vsi trije smo ob pogledu na dolino kar vriskali od veselja.

Panorama

Veselje J (foto: Tine Mazgon)

Zelel bi si prikazati obcutke s fotografijami, a je zal neizvedljivo. Na vrhu smo spili najvisje pivo v Tofinu ter prisluhnili kako veter boza liste. Sonce se je blizalo oceanu, zato smo pohiteli nazaj v dolino, poklicali taksistko in se odpeljali nazaj. 

Razgibano naravnan dan nas je seveda zdelal. Jamie si je pred iskanjem nove strateske tocke za postavitev sotora zazelel pivo v civiliziranem ambientu. Nismo bili proti, zato smo zavili v bliznji bar. Ob vstopu nas je razveselil pogled na razposajeno mnozico ljudi, katere del smo kmalu postali tudi mi. Odvijal se je divji karaoke vecer, svoje sposobnosti sem predstavil s pesmijo “A Hard Day’s Night” (napornega dneva noc?). Spili smo vec kot eno pivo in cas nas je prehitel. Nas sofer se je odpovedal volanu, zato sva s Tinetom prenocisce postavila na bliznjem parkiriscu ob tovornjaku, ki je zjutraj sluzil kot budilka.

Apartma v samem centru Tofina

V kopalnici

Jutro je bilo namenjeno zakljucevanju edinstvene avanture, a si je Tine ze prejsnji dan priskrbel dodaten dela prost dan, sam pa sem bil ze predhodno pripravljen “produzit”. Cakal nas je se en dan v dobri druzbi in odlicni atmosferi. Minulo noc smo spoznali se nekaj hipi popotnikov podobnega misljenja, zacutili smo podobno frekvenco in se druzili se naslednji dan.

Druzba (foto: Tine Mazgon)

Center Tofina

Center Tofina

Galerija v Tofinu

Zimzeleni lepotec

Tofino je kanadska prestolnica surfanja, zato bi bilo skoda ne preizkusiti tukajsnjih valov. Jamie je bil v omenjeni disciplini ze domac, Tine je tudi ze enkrat poizkusil, sam pa sem se z desko in valovi spoprijemal prvic. Izposodili smo si opremo, se prelevili v prave surfer boyse ter odsli v napad. Med stevilnimi tockami so nam glede na vremenske pogoje svetovali zaliv Cox Bay. Plaza kakih 5 km izven Tofina nam je bila pisana na kozo. 

Ocean Village Resort

"Surfer"

Cox Bay

Veselje

Nedavno dezevje je pregnalo marsikaterega obiskovalca, zato je bilo na voljo veliko maneverskega prostora ter ni bilo strahu, da bi koga tezje poskodoval. Vsekakor sem se med hojo proti plazi pocutil kot klovn z desko, a ni bilo tako hudo. Jamie mi je v treh minutah razlozil glavne “trike”, nekaj pa sem jih ze poznal iz nanizanke Baywatch. V tretjem poskusu sem ze uspel stati na deski. Seveda ni bilo videti kot v filmu, ampak navdusenja ni manjkalo, kar je glavno. 

Trenutek slave (foto: Tine Mazgon)

Nastopil je cas odhoda, tokrat zares. Pozno popoldan pa smo med voznjo domov prisli do zakljucka, da ne bomo uspeli ujeti zadnjega trajekta, zato je bilo potrebno na otoku ostati dodatno noc, kar nam ni povzrocalo ravno veliko skrbi. Tako smo pot nazaj vzeli zlahka, ustavili smo se ob jezeru Kennedy Lake. Morda so soncni zahodi ze iztrosena zadeva, vsaj na fotografijah. Mislim pa, da smo tukaj doziveli enega lepsih. Odlicen desert k petim dnem brez ure, telefona in najmanjse skrbi.

Pretihotapili smo se v nek kamp ob mestu Nanaimo, naslednji dan smo pred odprtjem recepcije pobegnili do pristanisca. Poslovila sva se od Jamieja, ki je svojo pot nadaljeval v Victorio in se iz soncnega otoka vrnila v Vancouver. Kosilo, ura spanja in gas na delo.

Davor