KANADIZIRANJE

Kot bi mignil, je prvi mesec na koledarju ze precrtan. Veliko je bilo obveznosti a tudi casa za zabavo, zato je najin blog nekoliko sameval. Najbrz bo tako tudi naslednja dva meseca, saj bi bilo skoda soncne dneve ter nova dozivetja zapravljati pred racunalnikom.

Po vselitvi je napocil cas za urejanje dokumentov ter ostalih papirjev za prezivetje in zaposlitev. Najprej je bila na vrsti kanadska telefonska stevilka. V ranem dezevnem jutru smo se s cimro odpravili do njenega delovnega mesta, saj je zaposlena v poslovalnici mobilnega operaterja Fido. Ker imava povsod dobre veze, sva si priskrbelala novi kanadski stevilki ter mobilna telefona brezplacno. Vsak si je vzel svojega Samsung Galaxy Ace II. Za najine osnovne telekomunikacijske potrebe bo vec kot dovolj. Sicer je vezava dvoletna, a jo lahko brez dodatnih stroskov prekineva ze po enem letu, dobre veze pac. Mesecni strosek znasa $45, vkljucuje neomejene klice ter sporocila znotraj drzave ter 600MB prenosa podatkov. Najini slovenski stevilki nista dosegljivi, saj sva ju dala pred odhodom zamrzniti.

Sledile so bolj uradne zadeve. Najprej sva si uredila stevilki SIN (Social Insurance Number). To je njihova davcna stevilka, brez katere zaposlitev ni mozna. Dobi se jo brezplacno. Se isti dan sva odhitela po BCID (British Columbia Identity Card) – osebna izkaznica. Ta je namenjena zurerskim potrebam. Zaradi pestrih izkusenj v bliznji preteklosti, sva najine slovenske dokumente skrbno skrila na varno. Slikali so naju kar na licu mesta med izpolnjevanjem podatkov, opecena od sonca ter neobrita. Za to sva placala $35. Naslednji dan sva si odprla se bancni racun na banki Scotiabank. Kot nova komitenta imava tudi tukaj brezplacno storitev skozi celo leto. Kar naju je v zacetku rahlo pretreslo je cena mesecne vozovnice za mestni avtobus. Ta znasa debelih $91 (~66€), katere ob nakupu stezka izpustiva iz rok. Tako sva se »kanadizirala« v le treh dneh, birokratske zadeve tukaj hitro laufajo. 

Napocil je cas iskanja sluzbe. Tukaj je najbolj zanesljiv ter ucinkovit nacin raznasanje resume-jev (zivljenjepisov) od vrat do vrat. Ob vstopu v trgovino je potrebno vprasati za sefa ter se mu z nasmeskom ter dobro mero samozavesti prikupiti. Davor je trenutno se vedno v iskanju srece. Omeniti je potrebno, da so nam najboljsa delovna mesta ze speljali tukajsnji studentje, ki med poletjem sluzijo svoj kruh (sezonsko delo). Matej je z iskanjem imel sreco ze v cetrtem poskusu. V trgovini z moskimi oblacili Tommy Hilfiger je uspesno opravil intervju ter v roke dobil pogodbo, ki jo je doma skrbno prebral ter naslednji dan podpisal. Z delom je zacel cez dva dni. Ze pred odhodom je bila njegova najvecja zelja delovno mesto v Zari. Kljub ze najdeni zaposlitvi je vseeno povprasal tudi tam. Sicer so bila ze vsa delovna mesta zapolnjena s studenti, a so mu zaradi dobrih priporocil iz slovenske Zare ter preteklega dela v ZDA vseeno ponudili intervju. Cez dva tedna so ga presenetili s klicem ter mu sporocili urnik za naslednji teden. To je posledicno pomenilo prekinitev pogodbe v Tommyju Hilfigerju, kajti v dveh trgovinah z oblacili delo ni dovoljeno. Matej sedaj ze dva tedna dela v Zari, kjer s privajanjem nima nikakrsnih tezav, saj je nacin dela zelo podoben slovenski Zari. Trenutno pa mu omogocijo okoli 20 ur na teden, kar pa za lagodno zivljenje tukaj ni dovolj. Zaradi tega si je v prihodnjem tednu izboril uvajanje za blagajnika.

Prvi mesec seveda ni minil samo v znamenju iskanja sluzbe. Vancouver je mesto, v katerem lahko vsak najde nekaj zase. Cisto vsak dan nas prijatelji in mediji oblegajo z novicami o dogajanju. Poleg stevilnih »rostiljad – BBQ-jev, obiskov plaz, raziskovanju mesta, ki kar nima konca, sva obiskala tudi dve kino predstavi. V prvem primeru sva se odpravila v navaden kino. Kupila sva vstopnici ($9) za komedijo Internship. Pred predstavo naju je zagrabila velika lakota. Namesto dragih kokic sva si kupila sladoled. V trgovini cez cesto sva hotela kar se da prisparati in izbrala najbolj ugodnega, skatlo dvanajstih luck za $5. Zunaj je bilo toplo, zato sva jih morala zmazati kar hitro. Mimoidoci so nama namenjali razlicne poglede, a se nisva pustila motiti. V dvorano sva vstopila ze uro pred pricetkom, saj velja za rezervacijo sedezev pravilo Kdor prej pride, prej melje.

V drugem primeru smo se z druzbo odpravili na ogled brezplacnega filma na prostem v Stanley Parku. Na sporedu je bila klasika iz devetdesetih – Ninja Turtles. Ze pred odhodom so nam priporocili naj se tja odpravimo vsaj dve uri pred pricetkom. To ni samo kino predstava, ampak cel dogodek. Mozno je sodelovati v raznih nagradnih igrah, pokrovitelji delijo prigrizke, animatorji skrbijo za zivo dogajanje pred predstavo. Ob soncnem zahodu (22:00) prizgejo projektor in predstava se zacne. Po oceni organizatorja naj bi se dogodka udelezilo 4000 ljudi. Vsak torek je na sporedu drugi film, tako cez celo poletje.

Davor ima zaradi trenutne brezposelnosti na voljo nekoliko vec prostih dni. V tem casu je obiskal nekaj plaz, Wreck Beach se vedno velja za favorita. 

Ni pa izkusil samo morja, v enem od sobotnih dni se je z Vineetom podal na bliznje jezero (Sasamat Lake) v prekrasnem objemu narave.

Prvi julij velja za najpomembnejsi dan v zgodovini Kanade – Canada Day. To je dan, ko je bila ustanovljena drzava Kanada (1.7.1867). Veliko ljudi se v teh dneh odpravi na kampiranja, druzinske izlete, mi pa na plazo na se en BBQ. V mestu potekaju stevilne prireditve, glavna se zgodi na lokaciji ob morju – Canada Place. Vecina je odeta v barve kanadske zastave, dan se sklene z velikim vecernim ognjemetom.

Prvi mesec najinega zivljenja v Vancouvru sva obelezila z skromno zabavo pri nas doma. Na jedilniku so bili cevapi, za katere sva maso pripravila sama, saj jih tukaj ne poznajo. Pohvale so kar dezevale. Za desert je Davor pripravil tiramisu, ki je bil pika na i celotnemu veceru.