PRVO KOPANJE - WRECK BEACH

Odkar smo pričeli z najino enoletno preizkušnjo v Vancouvru, nama je vreme sluzilo kot naroceno. Resda so temperature v primerjavi s Slovenijo pomladne, a je sonce venomer prijetno. Le nekajkrat se je mimoidoci dez trudil spremeniti dobro razpolozenje.

Sobotno jutro nam je postreglo s soncem. Na dolgem spisku najinih opravil se je tokrat znasel napis »Free time«. Odlocila sva se, da se podava v prvi preizkus tukajsnjega morja. V vodniku sva hitro preverila plaze, ki jih je vredno obiskati ter temperaturo morja. Slednja je za trenutek nekoliko spremenila najino jutranjo zagnanost. Temperatura trenutno znasa celih 12 stopinj. Dorecenih planov si nisva pustila porusiti. Svojo idejo sva predstavila se cimru Vineetu, ki je bil takoj v ekipi z nama. Odlocena sva bila obiskati Kitsilano Beach. Izmed vseh opisov plaz, ki sva jih prebrala, je bila slednja turisticno najlepse opevana. Vineet je predlagal alternativo – Wreck Beach. Seveda sva ga poslusala, najbrz je dobro vedel katera plaza je nam najprimernejsa. Se vedno nama za sprejeto odlocitev ni niti najmanj zal. Odpravili smo se v trgovino po pijaco primerno za na plazo, zatem nadaljevali na doreceno lokacijo. Z nami je romala tudi nova kitara, ki jo je Davor spoznal v trgovini z glasbili le dan prej in se vanjo zaljubil na prvi »brenk«. 

Tako smo bili vnovic popolno opremljeni. Plaza, na katero smo bili namenjeni se nahaja ob univerzitetnem kampusu (UBC – University of British Columbia). Vineet je bil na poti do tja skrivnosten in o lokaciji molcal. Nasli smo parkirisce in se pes spustili po gozdnatem pobocju, po katerem vodi 473 stopnic, ki jih je Davor prestel po poti nazaj. 

Med potjo do plaze smo si pot prekrizali z nekaj policisti, ki so v rokah nosili vec vrst alkohola, ki so ga pred tem zasegli zejnim kopalcem. No, po dolgem spustu po gozdu se nam je razkrila krasna pescena plaza, ob robu so stale prodajalne starih oblacil ter priloznostna kuhinja s perujsko hrano. 

Ze po nekaj korakih po plazi se nam je v nos vsidral mocan vonj po travi, ki ga je bilo nato mozno vohati neprenehoma. Obiskovalci plaze so bili povecini brez oblacil, vseh starosti in kultur. Iz vecih koncev je odmevala kitara, bobni ter razne piscalke. Slisati je bilo Doorse, Beatle, Pink Floyde, Animalse in podobno. Davor je kot obozevalec tovrstne glasbe seveda dan prezivel z nasmeskom na obrazu. Niti Matej ni zaostajal, saj je bilo razlogov za veselje dovolj. V nekem trenutku smo se zavedli da se nahajamo med ogromno skupino hipijev, ki se ne menijo za nikogar. Sproscenost, ki je vladala v zraku je nemogoce opisati. Obcutek sva imela, da sva se vrnila v sestdeseta leta. Ljudje so se prepuscali melodijam in se povezovali z naravo na vsemogoce nacine. V zivo je bilo mozno asistirati vecnemu motu: Peace and Love. 

Po plazi so se sprehajali tudi prodajalci ter prodajalke piv, koktejlov ter raznih opojnih ter manj opojnih prigrizkov. Zazvizgati je bilo potrebno, nakar je do nas prislo mlado nasmejano dekle, obleceno le v nahrbtnik poln pijace. Pogovor iz oci v oci je bila za nas tezka preizkusnja.

Fotografiranje je na plazi seveda nezazeljeno, zato se je za edinstveno dozivetje potrebno prepricati na lastne oci. Med hitro minevajocimi urami na najbolj nenavadni plazi kar sva jih dozivela, sva uspesno opravila zacrtano misijo. V morju sva prezivela celih 5 minut, nato pa odsla nazaj na pozicijo, kjer se ti v vseh smereh prikazujejo prizori, ki spominjajo na dogajanje na Woodstoku. Enotna sva si bila, da ce bi Vancouver obiskala kot turista, tega najbrz ne bi dozivela. Segli smo si v roko, ter si prihajajoco soboto rezervirali za ponoven obisk. Najbrz niti ta ne bo zadnji. Morda se bomo tokrat tudi mi zlili v ples v adamovem kostumu. :)