OD LETALISCA DO VSELITVE

Zacela se je najina enoletna avantura. Kolikor nama bo cas dopuscal, bova skusala najino kanadsko zivljenje predstaviti v tem blogu. Za uvod nekaj besed od letalisca do vselitve v stanovanje.

Let iz Trsta za Munchen je zamujal 15 min, tako da smo vzleteli ob 13:20. Let ni bil nic posebnega, posebne so bile le mini klobasice ob skromnem obroku. V Munchenu sva pristala ob 14:30, ob 14:50 pa je bilo na vrsti ze vkrcanje na naslednji let. Vzleteli smo ob 15:42 in Vancouver prispeli ob 1:30 oz. ob 16:30 po Vancouverskem casu. Let je potekal gladko. 

Lufthansino letalo nas je razvajalo na vse mozne nacine…od stevilnih filmov do pestre ponudbe glasbe za vsako uho. Vec kot 2 uri vsega skupaj pa tudi nisva uspela spati. No, po pristanku je sledil pregled potnih listov, kjer so naju postavili se v vrsto za imigracije. Tam sva cakala 1h in 30min, da sva dobila potrjeno enoletno delovno vizo, na kateri med drugim pise: »Not valid for employment in businesses related to the sex trade such as strip clubs, massage, parlours or escort services.« Vse je potekalo brez zapletov. Se domace istrske klobase so prisle skozi neopazno. Ob 19:30 sva zadovoljna kot dojencek ob prvih korakih tudi midva naredila prve korake po kanadski zemlji. 

Kupila sva vozovnici za vlak (Canada Line) in se podala proti centru (Downtown Vancouver). Ze ob prvem stiku s tamkajsnimi neboticniki je do naju pristopil zelo prijazen brezdomec, ki naju je usmeril na avtobus proti najinemu hostlu HI Jericho Beach (bivsa vojasnica). 

Ker se nisva poznala kanadskih kovancev sva mu v roko stisnila kar $4. Na poti pa so se izvajala stevilna dela na cesti, zaradi cesar sva se tudi nekoliko izgubila, saj bi morala prestopati, ampak sva pot nadaljevala kar pes. Natanko ob 22h sva naredila takozvani check-in. Takoj sva pospravila najine kovcke ter se odpravila na bliznjo plazo, da sva se prepricala o opevani nocni silhueti Downtown Vancouvra. Po 25-urni poti sva ob polnoci koncno objela posteljo v sobi z 18-imi tipi, ki so nam ponujali vse glasbene zvrsti smrcanja. Davor se je kar naspal, medtem ko je Matej pol noci prebedel.

S prvo nocjo sva ugotovila, da se zacne daniti ze malo pred 5h zjutraj. Vstala pa sva vseeno kasneje, okrog 8h. Ta dan je minil v iskanju stanovanja. Medtem ko je Davor kuhal kosilo ob 10h zjutraj (spageti z domacimi kolobasami), se je Matej preko e-maila dogovoril za ogled enega stanovanja v studentskem kampusu UBC (University of British Columbia) za 14:45. 

Ob 11h sva naredila check-out, vseeno pa so bili v hostlu tako prijazni, da so nam dali na stran potovalke, dokler ne najdeva svojega stanovanja. Najprej sva se odpravila v predel Vancouvra, v katerem sva si zelela ziveti ze od samega zacetka – Kitsilano. Poskusala sva sreco in slalomirala po mrezasti razporeditvi ulic, v upanju da najdeva razobesene oglase o oddaji stanovanja. Ker se je blizala ura dogovorjenega ogleda enosobnega stanovanja za $1230, sva odrinila proti studentskemu naselju UBC. Tam naju je pricakala gospa mlajsih let (Zaklina iz Beograda), s katero smo ze po treh besedah ugotovili, da prihajamo iz istega koscka sveta. Nadaljevali smo kar po srbsko, s cimer smo se ji najbrz prikupili. Skupaj smo prisli do zakljucka, da to stanovanje ni za naju in nama je uredila srecanje z gospodom indijskega porekla (Manish iz Delhija), ki je imel v lasti kar nekaj stanovanj za oddajo. Ob 15:45 naju je pobral z Lexusovim terencem, v katerem sva spoznala tudi njegove otroke, ki ju je pravkar peljal iz sole. Ze po dveh kilometrih nama je ustavil pred neomenjeno hiso na zelo ugodni lokaciji v Kitsilanu in naju poslal na sprehod po notranjosti. Po ogledu naju je napotil v bliznji Starbucks, kjer sva ga morala pocakati eno uro, saj je skocil po zeno. Cakanje nama ni bilo odvec saj je zena prava bolliwoodska lepotica. Peljal naju je v strogi center Vancouvra, v hotel v njegovi lasti (Riviera Hotel, Robson street). Njegov usluzbenec nama je razkazal sobo, ki bi jo lahko dobila s prvim oktobrom.

Soba v devetem nadstropju naju je vec kot pozitivno presenetila. Nudila je pogled na okoliske neboticnike ter na sam vancouverski zaliv. Cena te namestitve bi bila $1100. Dogovorili smo se, da mu najino odlocitev sporociva naslednje jutro. Po relativno uspesno zakljucenem lovu na stanovanje sva si privoscila prvo pivo ter se podala nazaj proti hostlu. Po poti sva se ustavila v marketu za nakup hrane za vecerjo in zajtrk. Med drugim je nakupovalni listek za vecerjo vkljuceval tudi 6 pack piv. Tik pred prihodom v hostel je Matej Davorju dejal: »Jerman, danes ne bova pijana.« Oba sva plahnila v smeh. Na embalazi pive je pisalo de-alcoholized beer – less than 0,5% alcohol, premamila naju je embalaza z javorjevim listom. 

Skocila sva iz avtobusa ter se vrnila v trgovino, kjer sva brezalkoholne pive vrnila. Odkorakala sva v bliznjo prodajalno alkohola ter kupila »najboljse« amerisko pivo - Budweiser. Po prihodu v hostel, ponovnem check-inu ter zasluzenem tusu sva sla v napad na pivo in ocvrta jajca z okusom limone, vendar naju je spanec dokaj hitro premagal.

Tretji dan sva po zajtrku ze ob 9h poklicala lastnika stanovanja, Manisha, ter se dogovorila za sestanek ob 11h v pisarni njegovega hotela. V upanju da se bova koncno selila v stanovanje sva se zadnjic temeljito spakirala vse stvari. Po check-outu sva se odpravila v Downtown, do katerega naju je pospremil prvi nepricakovani dez, in se sestala z Manishem. Po prebrani pogodbi sva mu izrocila osebni izkaznici, da bi prepisal najine podatke. Ko nama je predal izpolnjeno pogodbo, sva na mestu, kjer bi morala biti napisana najina imena prebrala: Osebna Izkaznica and Davor Jerman. V najinem zadrzevanju smeha smo napako popravili ter mu placala prvo najemnino za mesec junij - $600 na osebo (450€). Nato naju je odpeljal do zeljenega stanovanja v Kitsilanu, kjer nama je predal kljuce. Z zadovoljnim izrazom na obrazu sva odhitela v hostel po prtljago, za nagrado se je prikazalo se sonce. Koncno sva bila vseljena v pravem pomenu besede.