TOFINO, EKSPLOZIJA NARAVE

Pricetek septembra me je obdaril z najlepso ter najbolj doziveto pustolovscino odkar sem v Kanadi. Na urniku sem opazil 4 proste dni in se v istem trenutku odlocil zbezati iz mesta. Tinetov urnik se je kot nalasc ujemal z mojim in bila sva ze dva. Veliko ljudi mi je priporocalo obisk otoka Vancouver Island ter na njem naselje Tofino, zato sva okvirno destinacijo imela doloceno. Doloceno je bilo tudi bujenje, 8. zjutraj, brez pardona. In res sva ustala ob 8:30. Jutranjo vnemo nama je rahlo zmanjsal na okno trkajoci dez, zato sva si vzela cas in si privoscila se zadnji obilen angleski zajtrk. Ker sem si zelel stirih dni popolnega miru in svobode, v pristnem stiku z naravo, sem se znebil vse tehnologije (brez fotoaparata pa zal ne gre) in podala sva se na pot.

Cakanje avtobusa

Z avtobusom sva odrinila proti pristaniscu Horseshoe Bay, ki je nastanjeno v predelu West Vancouver. Tam naju je cakal trajekt za Vancouver Island. 

Vkrcavanje na trajekt

Vancouver iz trajekta

Romantika na trajektu

V dobri poldrugi uri voznje sva se dokaj mirno pripravljala na prihajajoco avanturo in prispela do mesta Nanaimo, ki naju je presenetljivo pricakal obsijan z soncem. Med iskanjem najugodnejse stop pozicije nama je potarnal zelodec, saj je ura bila popoldanske kazalce. Tako sva si pred neko trgovino v ugodni senci privoscila tortilje, ki jih je Tine pripravil v noci pred odhodom.

Kosilo

Z zadovoljnima zelodcema sva se postavila ob avtocesto ter molila karton v zrak. Na nekoliko nerodni lokaciji, kjer so avti drveli mimo naju, je po dobrih 30 minutah iz nekega kolovoza pomahala gospa, ki naju je odpeljala do avtocestnega vozlisca, kjer se nahaja cesta za Tofino.

Stopanje

Tukaj nam je po 20 minutah ustavila 19-letnica, ki je vozila svojo prikupno babico. Najstnica nama je pred vstopom v avtomobil zaupala, da nima vozniskega dovoljenja a naj se ne bojimo, ker bomo vsi preziveli. Adrenalinska vijugasta voznja je minila v hipu in ze smo bili na cilju – MacMillan Provincial Park (Cathedral Grove). Slisala sva, da ga je vredno obiskati, zato sta naju dekleti tam odlozili.  Ker pa naju je zacel preganjati mrak, sva se odlocila raziskati park naslednji dan in se v danem trenutku raje posvetiti iskanju prenocisca. 

Iskanje prenocisca (foto: Tine Mazgon)

Po dveh kilometrih hoje nam je med iskanjem kampa dogajanje popestril dez. Enoglasno sva se odlocila zaviti v gozd ter postaviti sotor na kar se da udobnem terenu. Zaradi dolgega dne sva ostala brez vode in bila ze nekoliko dehidrirana, a nama je narava priskocila na pomoc. Ob vstopu v gozd sva zaslisala potok, ki nama je narisal nasmeh na obrazu. Natocila sva si vode, kakrsne iz kanadskih pip se nisem okusil. Postavila sva sotor, ob ritmu kapelj, ki so udarjale vanj, sva se zaklepetala v noc. Hrano sva zaradi morebitne radovednosti medvedov umaknila nekoliko stran. Zaradi teme ob prihodu sva se gozdnega raja, ki naju je obdajal, zavedla sele naslednje jutro. Prebudil naju je prijeten zvok bliznjega potoka, ki smo ga kasneje z vsem spostovanjem uporabili tudi kot kopalnico. 

Potok ob sotoru

Malica v gozdu (foto: Tine Mazgon)

O dezju ni bilo vec sledu. Carom, s katerimi se nama je pragozd razkazoval iz vseh strani, se nisva mogla upreti. Tako sva na istem mestu ostala se kake 3 ure ter le obcudovala in fotografirala neskoncne motive. Tine je prav tako navdusen fotograf, zato si nisva delala skrbi, da bi kdo, kot mnogokdaj, moral cakati.

Sledil je ogled prejsnji dan nacrtovanega krajinskega parka, v katerem rekorde podirajo drevesa stara vec kot 800 let. Najvisje ter najstarejse seze 76 m visoko.

Najstarejse drevo

Cameron Lake

Pot smo nadaljevali s stopanjem iz parkirisca, pri vstopu v ravnokar doziveti park. Po desetih minutah je do nas pristopil mladenic, ki nama je v zameno za porazdelitev stroskov goriva ponudil prevoz do Tofina. Privolila sva, do cilja nas je locilo okoli 150 km pretezno vijugaste ceste, zato smo za pogovor imeli ves zlati cas. Jamie je privandral iz mesta Halifax, ki se nahaja v provinci Nova Scotia, na vzhodni obali Kanade. Na Vancouver Islandu se je znasel s podobnim nacrtom kot mi, torej brez nacrta. Na poti do cilja so se nam razkazovali neskoncni naravni parki, jezera ter podobne stvaritve. Ustavili smo se ob neki reki, ki si je svojo strugo oblikovala na svojevrsten nacin.

V Tofino smo prispeli nekoliko pred soncnim zahodom. Ker ga nikakor nismo hoteli zamuditi, smo pohiteli po zasluzeno pivo ter na najblizjo plazo, Tonquin Beach. Nazdravili smo ter uzivali prizor poljuba Sonca s Pacifikom.

V ponovnem mraku je ponovno nastopil cas iskanja zatocisca. Jamie se je strinjal ostati z nama. V temi smo prisli do bliznjega kampa ob plazi Long Beach. Postavili smo sotore in z drvi, ki smo jih kupili na recepciji, zakurili ogenj, ki pa nikakor ni prisel do pravega izraza, saj so bila drva se povsem sveza. Tako smo ob pivu in improvizirani vecerji v izmenah pihali v prijajoci plamen. Zatem smo se v temi sprehodili do velikega polja, kjer smo preskocili neko ograjo in ugotovili, da se nahajamo na pristajalni stezi tamkajsnjega letalisca. Nismo se pustili motiti ter se polegli na travo. Nad nami se je prikazalo meni najbolj zvezdnato nebo doslej, neopisno. Vcasih sem se ljudem iz mesta pohvalil koliko zvezd je mogoce videti v vasi, kjer sem doma. Tokrat me je nebo v Tofinu utisalo.

Zbudili smo se v novo soncno jutro oz. kar soncni dopoldan, pospravili hotelski kompleks, popili kavo v bliznjem bifeju ter polni energije zakorakali v nov dan. 

Pripeljali smo se do turisticno informacijskega centra. Tam smo si med fotografijami na steni izbrali najbolj vabljivo ter usluzbenki enoglasno zabicali, da si zelimo tja. Predstavila nam je Lone Cone, najvisjo tocko na otoku Meares Island, ki nudi pogled na sirso okolico. Odpeljali smo se do obale v centru Tofina, kjer ponujajo taxi colne do okoliskih otokov. 

Cakajoc na prevoz smo pomalicali in se s taksistko odpeljali do zelenega otoka. 

Okoli 800 m visoka vzpetina nas je v dobrih dveh urah hoje in plezanja dodobra namucila. Pot je vodila skozi obilen pragozd z dih jemajocimi drevesi. 

V zacetku blaten teren se je postopoma prelevil v naravni adrenalinski park. V plezanju med podrtimi debli ter strmim pobocjem smo sestradani prispeli do najvisje skale, ki nas je nagradila z velicastnim razgledom. Vsi trije smo ob pogledu na dolino kar vriskali od veselja.

Panorama

Veselje J (foto: Tine Mazgon)

Zelel bi si prikazati obcutke s fotografijami, a je zal neizvedljivo. Na vrhu smo spili najvisje pivo v Tofinu ter prisluhnili kako veter boza liste. Sonce se je blizalo oceanu, zato smo pohiteli nazaj v dolino, poklicali taksistko in se odpeljali nazaj. 

Razgibano naravnan dan nas je seveda zdelal. Jamie si je pred iskanjem nove strateske tocke za postavitev sotora zazelel pivo v civiliziranem ambientu. Nismo bili proti, zato smo zavili v bliznji bar. Ob vstopu nas je razveselil pogled na razposajeno mnozico ljudi, katere del smo kmalu postali tudi mi. Odvijal se je divji karaoke vecer, svoje sposobnosti sem predstavil s pesmijo “A Hard Day’s Night” (napornega dneva noc?). Spili smo vec kot eno pivo in cas nas je prehitel. Nas sofer se je odpovedal volanu, zato sva s Tinetom prenocisce postavila na bliznjem parkiriscu ob tovornjaku, ki je zjutraj sluzil kot budilka.

Apartma v samem centru Tofina

V kopalnici

Jutro je bilo namenjeno zakljucevanju edinstvene avanture, a si je Tine ze prejsnji dan priskrbel dodaten dela prost dan, sam pa sem bil ze predhodno pripravljen “produzit”. Cakal nas je se en dan v dobri druzbi in odlicni atmosferi. Minulo noc smo spoznali se nekaj hipi popotnikov podobnega misljenja, zacutili smo podobno frekvenco in se druzili se naslednji dan.

Druzba (foto: Tine Mazgon)

Center Tofina

Center Tofina

Galerija v Tofinu

Zimzeleni lepotec

Tofino je kanadska prestolnica surfanja, zato bi bilo skoda ne preizkusiti tukajsnjih valov. Jamie je bil v omenjeni disciplini ze domac, Tine je tudi ze enkrat poizkusil, sam pa sem se z desko in valovi spoprijemal prvic. Izposodili smo si opremo, se prelevili v prave surfer boyse ter odsli v napad. Med stevilnimi tockami so nam glede na vremenske pogoje svetovali zaliv Cox Bay. Plaza kakih 5 km izven Tofina nam je bila pisana na kozo. 

Ocean Village Resort

"Surfer"

Cox Bay

Veselje

Nedavno dezevje je pregnalo marsikaterega obiskovalca, zato je bilo na voljo veliko maneverskega prostora ter ni bilo strahu, da bi koga tezje poskodoval. Vsekakor sem se med hojo proti plazi pocutil kot klovn z desko, a ni bilo tako hudo. Jamie mi je v treh minutah razlozil glavne “trike”, nekaj pa sem jih ze poznal iz nanizanke Baywatch. V tretjem poskusu sem ze uspel stati na deski. Seveda ni bilo videti kot v filmu, ampak navdusenja ni manjkalo, kar je glavno. 

Trenutek slave (foto: Tine Mazgon)

Nastopil je cas odhoda, tokrat zares. Pozno popoldan pa smo med voznjo domov prisli do zakljucka, da ne bomo uspeli ujeti zadnjega trajekta, zato je bilo potrebno na otoku ostati dodatno noc, kar nam ni povzrocalo ravno veliko skrbi. Tako smo pot nazaj vzeli zlahka, ustavili smo se ob jezeru Kennedy Lake. Morda so soncni zahodi ze iztrosena zadeva, vsaj na fotografijah. Mislim pa, da smo tukaj doziveli enega lepsih. Odlicen desert k petim dnem brez ure, telefona in najmanjse skrbi.

Pretihotapili smo se v nek kamp ob mestu Nanaimo, naslednji dan smo pred odprtjem recepcije pobegnili do pristanisca. Poslovila sva se od Jamieja, ki je svojo pot nadaljeval v Victorio in se iz soncnega otoka vrnila v Vancouver. Kosilo, ura spanja in gas na delo.

Davor